Dva zapisa iz zadnjih tednov, ki ju je vredno brati skupaj. The Age of Academic Slop is Upon Us napoveduje prihajajočo dobo Automatenwissenschaft: rokopisov, ki so metodološko brezhibni, premočrtni, ustrezni — in jih bo spisal jezikovni model. Premik, na katerega opozarja, je premik vprašanja, ki si ga zastavlja recenzent, od »je to pravilno« k »zakaj je to pomembno«; pri tem se opre na Aristotelovo phronesis in na tiho vednost, ki se izmika pravilu.
Who Owns the Code Claude Wrote? (in razprava ob njem) pristopa z druge strani in pravi, da delo, ki je v pretežni meri nastalo z umetno inteligenco brez razvidnega človeškega prispevka, ni varovano kot avtorsko delo. Enako velja celo za izvorno kodo orodij, ki taka dela ustvarjajo.
Pravo in znanost zaznavata isto odsotnost z dveh strani. Avtorja ni, ker ni nikogar, ki bi pri nastajanju nekega dela karkoli zastavil; vrednosti ni, ker ni presoje, ki bi izbrala, kaj je sploh vredno povedati. V zapiskih za The Quantum Librarian sem tej odsotnosti rekel glad — nepreklicni človekov vložek v pomen, ki ga noben model ne vsebuje.
Vprašanje za znanstveno objavljanje ni, ali je delo nastalo s pomočjo jezikovnega modela. Vprašanje je, ali je v njem ostala sled človekovih zavrnitev, prestrukturiranj, izbir — negativ, na katerem se odtisne odločitev, kaj je bilo vredno povedati. Avtorstvo brez tega odtisa je le podpis na delu, za katerega nihče ne odgovarja. Odgovornost in avtorstvo sta ista reč, gledana z dveh strani: avtor je tisti, ki za besedilo odgovarja, in šele odgovornost naredi besedilo za avtorjevo.